Tubit v kadi

No, pa bom spet neki malega načečkala v svoj virtualni kracalnik tečnobe. Pisanje o vremenu se mi ne zdi smiselno, itak sta sam dve opciji, ali bo zamakalo do stopnje ko začnem razmišljat o plavalni kožici, ali bo pa žgalo, da začnem pozabljat na kakršnokoli kožo. Ampak itak nam čist nikoli nič ne paše, glede vremena se da jamrat absolutno vedno…

Poletje je, kakršnega smo si sami napravili skozi stoletja globalnega segrevanja, zdej pa počasi začenjamo nosit posledice. Sam Slovenija počas ratuje “dežela na deževni strani Alp”.

Sem pa pridobila novo zaposlitev, izpraševanje potencialnih bodočih cimrov. Ugotavljam da bi blo najboljše naredit vprašalnik, k ga morjo kandidati po opravljenem psihološkem testu prinest seboj Kandidat št. 1, zakaj mislite da ste primerni za sobivanje v tem stanovanju?…. … mnjah, sj niti ni smešno… Ahnja, bi blo kr fajn, da bi blo to že mimo…

Dopust? hmnjaheh…. nč od nč, no, 4 dni razvajanja, če sm iskrena, bolš kot nč Več pa ne rabim, je itak blo že tako težko pridet nazaj v hektičen ljubljanski urnik, še zdaj se pobiram… počasi bi lahko začela listat po knjigah, september bi lihkar tu…uuuuuuuuueeeeeeeeee, js nooooooočem izpitov, pa zakaj, pa zakaj, pa neeeee noooooooo…. Eh, sj bo bolš

Po svetu in v Sloveniji nič novega, bolezni, recesija, sprijeni ljudje. Opažam da slovenska tekstilna proizvodnja gre v maloro po tekočem traku. Samo je pa neumno to, da vsi vemo v čem je problem, ni pa kandidata k bi hotu zadevo rešt. Če v naši preljubi Sloveniji, ki si glede na število prebivalcev, ne bi smela privoščit večtisočodstotnih razlik v plačah, le-to nonšalantno dopuščamo, pač pride do takih stvari. Govor o minimalnih plačah postaja nesmiseln, raje spregovorimo o maksimalnih, ki se velikokrat dvigajo prehitro in previsoko, da bi navadni smrtniki sploh lahko pogruntali za kakšen znesek gre. Pri najboljši volji ne morem razumet, da je ravno zdaj, ko vse govori o varčevanju pa o krizi, možno, da imajo nekateri ljudje na mesec krepko čez 10.000€ plače?! Razumem da morajo biti razlike v plačnih razredih, ampak a je razlika med zakreditiranim delavcem, ki je prekleto srečen, da na mesec dobi 300€ in menedžerjem, ki dobi 13.000€ in se še buni, normalna? Kristalno jasno mi je, zakaj je delavec zakreditiran do fundamenta- zato ker ne more skeširat novega hladilnika, ker mu je tastar crknu, zato ker ko 3 mesece ni dobil drugega kot 20€ vsake kvatre, ni blo možno plačat položnic, so se nabrale na kupu in je moral vzet kredit, če ni hotel deložacije, zase in za svoje otroke. Zakaj se nihče ne spomni omejevanja maksimalnih plač, omejevanja izplačevanja dodatkov, v kolikor plača že dosega maksimum? Maksimalna plača naj ne presega 8.000€, razliko do bivšega zneska se da v posebno državno blagajno, iz katere se polovica zneska porabi za denarno pomoč v obliki istega zneska vsakemu, ki ne presega 800€ mesečno. Zasebniki, ki razlike ne dajo v prej omenjeno državno blagajno, morajo porabit ta denar ali za dvig plač svojim delavcem, ali za odpis dolga svojih potrošnikov, ki zaradi tega ker ne dosegajo dovolj velike plače/so izgubili službo niso bili sposobni plačati storitev (npr. elektro podjetja) ali poskrbi za ponovno zaposlitev pravkar odpuščenih ali novih delavcev…

Ja, sliši se idealistično, verjetno je še ogromno lukenj v mojem razmišljanju, pa tudi nadzor nad tem bi moral biti poštiman…je pa vseeno boljši režim kot ga imamo pa zdaj…

Bliža se popožrtna katastrofa, 15. aprila namreč začenjajo poskusno uvajati nov sistem plačevanja trol. Bo kdo rekel da tistih 300 mladičev, ki so predvideni za testiranje in nevemkoliko ostalih civilistov, tut za testiranje še ne bo problematično. Oh, normalno da bo! Na troli ni stvari, ki ne bi bla problematična. Ali so to mulci prepotentnega značaja, stare mame, ki tepejo z berglami, nažgani klošarji, razmočen cajtng na tleh, na sedežih, vsepovsod (hjah, če je neki zastonj folk tut nima odnosa do tega, to je dejstvo)…

Torej. Najbolj se meni zdi sporno neplačevanje z gotovino. Pustmo turiste pa dejstvo, da obstajajo vrednostnice, pa kaj js vem kaj. Ampak tut to morš imet. Kaj če me okradejo, kaj če izgubim kartico, kaj če jo pozabim…. največja prednost za marsikoga je bila ravno to, da se da plačat z gotovino. A bojo po novem tut vozniki me počakali da si nafilam kartico, oz. da v trafiki kupim vrednostnico, namesto da sem do sedaj skočila na trolo in fliknala tisti euro v rumen kaslc.

Poleg tega pa itak ne vem, kako si predstavljajo doseganje cilja z izsiljevanjem subvencioniranja s strani države, ne pa več MOL. Ampak do 2010 “se lahko še vse spremeni”, bla, bla, bla…. Mhm. S kešem k ga boste dobil v prvih treh mescih od takrat k boste dvignal cene, začnite postavljat “parkirišča” za bicikle al pa kr postajališča za bicikle. Rent-a-bike variante- vzameš bicikl na Bavarcu, se pelješ do Črnuč in ga pustiš na postajališču za bicikle tam, da ga lahko renta nekdo drug. Ker 34 evrov je za večino ljudi preveč. In, ne, študentje se ne vozimo itak skos v avtih vsepovsod. Se ne. Tisti ki pa se, pa porabijo tistih 34 evrov in še več tudi za ves bencin in parkirnine s katerimi filajo MOL.

Kaj pa preostane nam, navadnim smrtnikom, z začasnim prebivališčem v Ljubljani, bodisi delavcem, študentom in dijakom? Hjah, požreti kruto usodo, ob mislih: jah, sam da nimamo šolnin in jah, sam da še mam redno plačo. Ampak tako je bilo, je in bo. Vzeti raji, višji sloji se bunijo v zaključenih družbah, ukrene pa nihče nič. No, lahko bi bilo bolje in lahko bi bilo slabše.

Samo, da je še material za pisat

SDS je uspela poskrbet za razdvajanje ljudstva s svojim res briljantnim predlogom: umaknitev Titovih kipov v muzeje in preimenovanje ulic in trgov, ki vsebujejo to ime… odlično. Ker trenutno se res ne kregamo dovolj. Ker trenutno res potrebujemo še dodaten referendum, tokrat pač o tem al spremenit imena ulic, pol kasnej pa še kako jih spremenit. Ne razumem.

Zakaj? Zakaj pri hudiču moramo spreminjat imena ulic in umikat kipe?! Zakaj? Naša zgodovina je kakršna je, vsaka vojna ima tudi povojne poboje, vse kar pa lahko storimo sedaj je, da si zadevo priznamo, in se poskušamo iz nje nekaj naučiti. Ne spoštujem opravičil nekoga, ki ne ve zakaj se opravičuje ali ki ni na mestu da bi se opravičeval. In v primeru povojnih pobojev se naj prosim opraviči direktni krivec, pa še tisto opravičilo nima učinka. Vojna človeka spremeni in v silni želji po zmagi, po maščevanju tistih, ki so umrli, velikokrat ni najti človečnosti in razuma. Povojni poboji so se vedno dogajali in upam si trditi, da se najverjetneje tudi vedno bodo, človeška maščevalnost in objestnost je v trenutku nadvlade pač brezmejna. Ne opravičujem povojnih pobojev, nikakor ne, samo pravim, da se potrjuje stari rek: Po bitki je vsak general. Vsi smo pametni in prekipevamo od obtožb. Edino, kar je smiselno narediti, je zagotovitev primernih grobov, ne pometanje pod prag, ampak objektivno javnosti obelodanjena najdba, ni pa potrebno zahtevati, da ne vem kdo nosi sedaj odgovornost, krivdo ali posledico za to, če ni direktno povezan.

Kaj bomo dosegli s preimenovanjem ulic? En pameten razlog bi rada. Kaj se bo spremenilo? Bomo zato raje hodili po tisti ulici? Bodo zato oživela okostja iz Hude jame? Ne bomo našli nobenega povojnega grobišča več? Bo pravici zadoščeno?

Ne. Ena skupina ljudi bo slabe volje in še bolj jezna na državo, druga bo pa dva dni dobre volje, potem bodo pa pozabili.

Če bi svoje razmišljanje o tem, kako vse skupaj ni prav usmerili v konkretno vzgojo ljudi, da do vojn sploh prišlo ne bi, tudi povojnih pobojev ne bi imeli. In če ne bi imeli narodnih herojev, ki so prav zaradi vojn postali narodni heroji (čeprav so marsikdaj tudi koga ubili), pol naših cest ne bi imelo imen, oz. bi se pač imenovale Ulica Damjana Murka, Trg Saše Lendero, dokler se o nekomu spet ne bi pojavila kaka šokantna novica, prenapihnjena do fundamenta in bi se preimenovala ulica v Ulico Fredija Milerja in Trg Jana Plestenjaka.

Zrelo za crknt.

Res, častna, mela sem namen pisat o tem že pred novim letom, ko je bla zadeva najbolj frišna in žolčna, al pa takoj po novem letu, ampak mi ni ratalo…

Torej…spet bom sitna, očitno je vsak mesec neki da se lahko bunim…no dokler je sam še vsak mesec, še ni panike . Novo leto je že itak čist en brezvezn običaj, js ne vidim pomena v tem da morm na ukaz eno noč bedet do polnoči in nazdravit in si začrtat imaginaren nov začetek, pa nove obljube, to se mi zdi kretensko, itak to teoretično ni nč kej drgačn dan zame, bedim večinoma do polnoči, kej spit pa tut ni večji problem . Ampak, letos sm skor znorela, ko sem poslušala novoletne voščilnice v smislu “uživajte zdej, ko še ni recesije”… HIIIIIIIIJOOOOOOOOJ!!! Dejte se umirit! Recesija, ki jo mamo zdej je produkt človeške panike, ker se sam pumpa skos to klinčevo paranojo, folk jemlje keš iz bank in ga tlači v štumfe, panično prodaja delnice, ker pol itak neujo več nč vredne, kupuje na zalogo, ker bo pol vse drago, porkaduš, sej ni čudn, da smo v krizi! Vsak običn sistem se zamaje k pride do takih nenadnih sprememb, sam kaj, smo pač navajeni, da ko slišmo, da mal delnice padejo (čeprov v resnici skor nihče od nas nima pojma o mišmašu na borzi) je pa že cela štala, ker Petrol pa Krka pa ja morata stalno rast, logično… Ma a bi kdo poštudiru kdo narekuje svetovni trg, pa kaka situacija je tam pa s kom vse so v vojni pa kdo jim je predsednik (bil)?!

No ja, konc koncev si pa še vedno usodo krojimo sami in se je treba zase najbolj pobrigat, da te recesija ne prizadane v takem zamahu. Ja pa nej bo kriza, sej neu prva. Bomo mal zategnil pasove, pošparal, zram pojamral, pa bo bolš, kok fino bo, ko bomo lahko rekl: “ja, tega si še pred enim mesecem nism mogla prvoščit”. Sej ne nucamo vsega luksuza, ki se nam trenutno zdi samoumeven in nepogrešljiv. Samo ni pa način, da se pred novim letom (k pač nekaterim pomeni mal več kot meni) ljudem ne da tistga upanja, ki ga potrebujejo, ker zmeri pozabljamo, da je velik del naših dejanj, ravnanja in počutja odvisen od naše psihične naravnanosti. In zdej, ko se je z novim letom s pomočjo zgoraj omenjenih političnih opazk grenkega tona krize, sproducirala masa depresivnih, boječih in paničnih ljudi, se pa lahko pogovarjamo o krizi. Samo krivca so sfalili.

In tako je vedno. Majhen padec- panika, namesto konstruktivnih rešitev, pomiritve ključnih členov (ne, poslanci niso ključni členi, delavci pa so!!!), omejitev določenih presežkov, k so totalno neuporabni (na decemberski okrasitvi centra Ljubljane, bi lahko komot gorela vsaka druga lučka od tistih miljaužntih, pa bi blo, kar se mene tiče še meraj kičasto), pa bi zadeve laufale. Ma brezveze, zakaj bi pa enkrat za spremembo naredl kej dobrga, dejmo rajš zvišat delovno dobo, vzet študentom bone (z dvigom cen se je za določene študente zgodil prav to), odpustit delavce, za tekoči trak bo šel pa kdo- poslanci?! No, če mamo pa že robote da ne nucamo delavcev več, pol pa sploh super, v Sloveniji bomo očitno mel sam še visoko izobražen kader al kaj? Nobenega dolgoročnega razmišljanja ni, hudiča, vsako leto se lahko odpre malo morje mest za pravni študij, je jih pa kot dreka (pardon vsem pravnikom), da morjo pol hodit s svojo izobrazbo pucat okol, ker drugega dela pač ni, vsako mesto k pa se odpre pa hoče že delovne izkušnje ?!?!?! Men tole ne štima. Zraven pa more delat nekdo še pr 65, k že komi čaka da ga bo pobral, ker penzije itak nau dočaku…

Ja, sistem res deluje ko urca, človk sploh ne more met kakih pripomb, vse je prelestno… :S

Veseli december, veseli december, veseli december, vesel je, jebemti!!!

Zakaj si je nekdo, spričo evforije zaradi prejetih daril, zmislu tole besedno zvezo in nas vse, ki ne moremo biti veseli na ukaz, malodane obsodil za zločince, ker se ne počutimo kompetentne biti veseli za en navadn drek? Dobro, načeloma se mam za človeka, ki je večinoma dobre volje, z občasnimi napadi depresije. Ampak dobre volje človek ni zato, ker pač je vesel da obstaja (in ja, vem lastn obstoj bi mi mogu bit največje veselje, bullshit), ampak ker se je zgodila kakšna točno določena dobra stvar, magari zato ker ga, za razliko od prejšnjih dni, ne štiha v križu…

Najbolj na živce mi gre decemberska sorta ljudi, decemberski trgovinski režim, decemerska driska od Čopove dalje pa ob Ljubljanici, decemberski izdatki. Decemberska sorta ljudi je vodilna, kar se tiče dviganja mojega pritiska (še sreča da je drugače zelo nizek, ker če ne, bi komu eksplodirala v ksiht). Namreč, decembrovci (pa ne rojeni tega meseca, da ne bo pomote) so eni najbolj licemernih ljudi, točno ob polnoči 1.decembra si nadenejo praznično vesel, dobroten, morda še pobožen in velikodušen izraz na obrazu in hop, že leti pozdravljat, lupčkat, obdarovat ljudi vsepovsod okoli. Taki so tudi ključni moment vsake gužve, ki rata v vseh megalomanskih velebullshitcentrih, in taki so tudi največje žrtve marketinških potez takšnih centrov. Spet gre za ljudi, ki jim videz pomeni več, kakor kakršnakoli vsebina, v trgovino gredo takrat, ko so prepričani da bo največ ljudi v njej, kar pomeni da jih bo videlo čimveč neznancev in znancev, če so sorodniki še toliko bolje. Živijo od zavistnih pogledov, slinastih obrazov in sladkih besed sogovornikov. S tem pridobijo hrano za svojo pohlepno dušo, zraven pa se njihov ego povzpne do višav, voila, imamo nadčloveka. Večinoma se ti ljudje še niso naučili lekcije o funkcionalnosti in lepoti. To dvoje praviloma ne gre skupaj (ampak samo praviloma, izjeme seveda obstajajo ) No v dokaz naj podam priliko o mojih špičakih. Lepi so za popizdit, ampak na svinčnikasti 10-centi peti je zlo težko stat. In plesat. K sreči kupljeni le za enkratno uporabo, z upanjem na večkratno. Upanje zaman. Ampak ni sile, pomebna življenjska lekcija se me je prijela, funkcionalnost ima prednost pred lepoto. Uglavnem, ker decembarji niso osvojil te lekcije, vidmo butaste babe v salonarjih in miniču, čez pa krznen odprt (!) mantl, pri -5 in nižjih stopinjah. Dedci… so pa butasti ker jim to dovolijo, zraven pa nestrpno pogledujejo na svoj rolex, kdaj bo histerična baba dala žegn da gresta domov, in bo končno lahko v miru spil tist svoj pir. Aja, pardon, on ne pije piva. Viski. Na božični večerji bo vsaj 5 gostov preveč, hrana bo ključnega pomena, glasba klasična, živceparajoča božično-novoletna, še bolj ključnega pomena pa bodo bogato okrancljana in precenjena darila, brez kakršnekoli uporabne vrednosti, ker se bo na njih nabiral prah, dokler jih kasnejši rodovi ne bodo vrgli v smeti. Poglavitni del večerje je od 5 minut po odhodu do 2 meseca po odhodu gostov. Odvija se natančno, podrobno, malenkostno seciranje vsakega posameznega gosta, njegovega ožjega in širšega sorodstva, ter ljudi ki jih on sploh ne pozna,  pa imajo z njim blazno zvezo. Če se po posvetu gostiteljice z njenimi prijateljicami tema dalje razvija v razne še bolj izmišljene vode, so dognanja božične večerje lahko aktualna še dobrih 5 let.

Njah…sm kr dobre volje ratala, da nism taka. Še.

Tako napornega skupka dni že nekaj časa nisem doživela. In ja, kot študentka vzamem v zakup da so izpitni roki nekaj najbolj napornega v življenju bolj ali manj uspešnega študnetskega zabušanta. Pri meni je bilo bolj naporno iz birokratskega vidika.

Zaradi malomarnosti in brezbrižnosti faksa sm dobila šanso za vpis šele zadnja dva dni v septembru, se pravi tik pred zdajci, z ozirom na to, da sem morala še polovit določene profesorje zaradi vpisa ocen in frekvenc (jp, prastara doba obvezujočega zbiranja frekvenc in inskripcij je še na mojih faksih)…Ampak je ratalo! Spet sem kot pupek v svojem najljubšem ambientu in tako bom ostala do izpitnih rokov, če ne štejem kakih nebodijihtreba vaj vmes…

Ampak ko v takih trenutkih vidim, kako zelo odvisna sem od koga drugega, me to še bolj razživcira. Dobro, pri takih stvareh kot je naša birokracija itak nimaš kej mrdat, če ti bojo poslali index al pa kakršnkoli drug dokument, k ga nujno nucaš, bojo pač to naredili s primerno zamudo. Edino pošiljanje položnic jim pa gre izredno dobro od rok, to se opazi že na daleč.

To kar hočem povedat je, da si mora vsakdo čimprej pridet na čisto in se začet zavedat, da je edina oseba na katero se lahko in sme zanašati, on sam. Pa še sebe kdaj razočaramo. Ampak nihče drug ne bo za nas naredil 100% vsega, vedno obstaja neka meja, ki pa se velikokrat hitro zabriše in človek začne pričakovati vedno več. Od nekoga, ki pa pravzaprav ni dolžan vsega prilagajati nam in vsega narediti za nas. Vse kar želimo doseči, je izključno v naših rokah, ko opravimo z institucijami ki imajo prste vmes …

Sem tip človeka, ki nima problemov in moralnih ( ) zadržkov do uporabe trole. Sledi AMPAK.

Ampak, kadar me stari ljudje ne tepejo z berglo, ko se gužvajo na trolo in me nokavtirajo, ko želim stopicniti na štengo.

Ampak, kadar me stari ljudje ne tepejo z berglo, ko se gužvajo iz trole in me nokavtirajo če slučajno stojim kje v bližini vrat (ja porkamadona, kje pa nej stojim, če je preklet bus poln folka, tako kot je poln kozarec filane paprike. Skisane!!!)

Ampak, kadar mi stare tete ne peljejo čez noge s svojim nakupovalnim vozičkom, ko tečejo na trolo (drgač jih pa ful bolijo noge, pa komi hodijo… sam tista mamca je dejansko tekla hitrej kot zmorem js!)

Ampak, kadar me stare tete ne napizdijo, če jim želim odstopit sedež, češ da lahko same stojijo na svojih nogah (preklet dvorezn meč; če se ne bi vstala, bi rekla da sm nevzgojeno teslo študentsko, če se vstanem, je pa užaljena…no od zdej naprej mirno sedim na svojem sedežu, vsaka fina gospa ma tut jezik, pa nej zine če hoče sedet, hudič babji…)

Ampak, kadar ni trola polna srednješolskih čefurjev ki nabijajo meni neljubo zapovrstje not, ki za moj okus nikakor ne pašejo skupaj, ampak ker majo mobiteL, more cela fakin trola poslušat tisto fakin skropucalo, ker pač nihče od naključnih potnikov nima nič proti, prav nasprotno, naša največja želja je poslušat najbolj neuspele in osovražene komade vseh časov. Seveda nihče niti pogleda ne proti njim, proteze so dandanes drage.

Ampak, kadar v najhujši možni vročini po pol ure čakanja ne prgunca muzejski primerek trole, pardon, savne, ki ma posebno ponudbo zabavanja svojih sedalcev… lahko si postavljaš uganko, ko stopaš dol iz trole: a so moje hlače mokre od švica al od tega ker sem se pravkar poscal/a?! Nagrada je dosmrtna vožnja na najstarejši troli.

Ampak kadar se takrat ko se ti najbolj mudi ne zvrstijo vse možne trole, tut tiste k drgač sploh ne obstajajo, dokler končno ne pride trola s pravo cifro, ampak je polna ko filana paprika in šofer se zareži in čez redke zobe pove da pride zadaj še ena trola… oja, pride, ja, sam čez naslednje pol ure, bemtish!!!

No pustmo zej trole… ko sm s tresočo ročico pol popisala tiste 4 strani in oddala izpit od kterga je odvisn moj vpis, sm seveda še v istem trenutku že hotla it pogledat na tist neumn e-študent če so že rezultati. Pa čez 15 minut. Nč. Čez 7 minut. Nč. Čez 1 uro. Nč. (pa preklet hudič, a res tk dolg traja popravt bogih siromašnih 5 testov?!) Čez 20 minut. Nč. Drugo jutro. Nč. Čez uro pa pol. Nč. Čez 20 minut. Nč. jebemtisunceprekletočakanjehudičevojebenokobompopizdlaparazbilavsepovrsti!!!! Čez 15 minut. Prijava v sistem neuspešna. Preseženo število ročnih prijav. PIIII**** PIII***** %$&#/#/(($&#&#&#/&/$/$/$/!!!!!!!!!!!!!!!! Gat demit, spet ma hudič mlade, prekleta glista frdamana!!!

Pa pišem prijazno pisemce na referat, če mi lahk odklenejo še kako prijavo, ker sm živčna za popizdit in če v roku dveh ur ne zvem rezultatov izpita si bom iztrgala drobovje in jim ga poslala po priporočeni pošti, z najlepšimi pozdravi in brez konzervansov. Nč. Ne bu ne mu, boli njih za mene bogo revše štorasto. Sm se pol opogumla in napisala profesorci klečeplazn mejl, če mi lahk tut po mejlu sporoči rezultat. Pa tut od nje nobenga odziva… no nasledn dan proti poldnevu enkrat (a sm najbrž pozabla oment, da se je na nekaj minut razmaka omejeno živčno praskanje po e-študentu preselilo na nekajminutno nasilno osveževanje bogega gmajla? in ja vem da se sam osvežuje, pa kaj nej, sm bla živčna, se mi oprosti ) sm končno dobila mejl. Pa ga nism upala odpret. No, sj pol sm ga in zdj sm mirna …do 9ga septembra, ko me bo po glavi tepu stari greh, k ga je treba opravt …

Sj bo. Sam da trola ne zataji

Zdejle mi je prišlo na misel, kako neudobno in nadležno je najbrž bit hudič. Kaj vse ljudje pričakujejo od tebe.

 Kaj če je hudič v svoji biti čist dobra dušica, pa se mu ne da folka cvret, pa jim pult nohtov, pa jih razmrcvarjat, pa je zadnje cajte zato tolk sranja po svetu? Al pa je mogoče našel svojo duhovno mantro, k si jo zj ponavlja ves čas in nima več časa dajat ukazov o uničevanju vseh živih bitij. In pol se najdejo taki mali wanabe hudičevski pripravniki, k pol v vvrelo olje tunkajo one ta nič krive, kr se jim zdi zabavno da ti najbolj cviljo in pol hudič dobi še večji sloves…

Js neb hotla bit hudič. Prvo kot prvo, ne bi se mi dal bedet 24/7, al kokrkol pač teče čas tm spodi…uglavnem skos…neb se mi dal vohat zažganga mesa in ne maram vročine. Neb se mi dal poslušat predsmrtne agonije. Pa po moje so tut tiste duše v peklu kr fajn sitne, zihr se skos neki bunijo, pa skos ena skozi drugo lebdijo, pa nevemkaj še, ne spoznam se na peklovsko tradicionalno zabavo. Pa imena… neb hotla met osemstodvaintridesettisočpetstošestnajstmiljaužnt različnih izpeljank in skovank svojga imena. Pa tolk predsodkov…če en navadn civilist, kot sm js, nardi kj nepričakovanga, bo pač peščica ljudi okol mene mal začudena, pa kej bojo goflal, če se pa hudič spreobrne, odkrije prano in začne meditirat, pol bo pa konc…

No zato sm se pol odločla da bom rajš bog. No, boginja.

Zadnje čase opažam, kako bolano odvisni smo postali od interneta in moderne tehnologije nasploh. Cene tovrstnih zadev se vsak dan vsaj navidezno nižajo (ker z vsakim dnem prihaja do novih izboljšav, vse kar kupim danes, pa bo že jutri staro kot Metuzalem), povpraševanje po boljšem in hitrejšem in zmogljivejšem in lepšem in nevemkakem še, pa raste in raste (pri tem se sprašujem od kod ljudem denar za nove računalnike, iphone,…, ko naj ne bi imeli niti za vsakdanji kruh…ampak dobro, tema za drugič…).

Sama sem menila, da me internetno požiralo ni potegnilo vase. Pa me je. Prav potiho me je prežvekovalo in navajalo nase, dokler me ni po sili razmer in spletu naključij pred kratkim izpljunilo… V zadnjih treh tednih sem na internetu povprečno pol ure na dan. Včasih še to ne. In priznam, prav nesrečna sem, če vsak dan ne pogledam svoje pošte in vsaj preletim novic na teh večjih ponudnikih vsega možnega obveščevalnega sranja….ne morem reči, da pričakujem nevemkako pomembne novice ali sporočila, vendar sem vseeno prav zaskrbljena, da bom kaj pomembnega zamudila. In sedaj, ko imam občasno nekoliko več časa prebiti za računalnikom, skorajda ne vem, kaj naj pogledam na internetu. Pogledam tiste osnove in to je to… ne ganejo me več brezvezno zabite urice, od katerih ne odneseš popolnoma nič, razen rdečih oči…

Ampak je pa fino včasih, ko nimaš kaj delat, ali pa se ti ne da nič delat, za kompjutrom preždeti kakšno uro in nabijat tisto pokanje mehurčkov

Čeprav…zdi se mi skrajno neumno in grdo nositi laptope in službene telefone tudi na plažo. Hej, jutri tudi obstaja!

Ne maram dežja.

Pa ja, kaj lažem. Vseeno mi je. V bistvu ponavadi prav uživam stopat v sleherno lužo, s tem jezit ob meni hodeče in po možnosti še spotoma koga fino poškropit. Sej to je ja namen luž. Vsaka sleherna stvar ima svoj namen, tudi luža ga mora imet. Po moje so lužam dali namen tisti hudičevi vozniki, ki (ok, ne rečem, sej ne delajo vsi tega zanalašč) tako radi čez križišča peljejo precej več kot bi bilo dovoljeno in pri tem zalijejo ubogega nič hudega slutečega, dežboječega, na prehodu stoječega, zeleno luč čakajočega pešca (ne vem kdaj mi je nazadnje kakemu samostalniku ratal dodat toliko tako bogatih pridevnikov ). Ja, ni posebno težko uganit, da sem zgoraj omenjeni pešec dostikrat tudi jaz. Pa ponavadi se zjutraj vedno stuširam, preden grem od doma, ko pa začutim da bi spet potrebovala prho, pa sama skačem po lužah. Po moje je to vse skupaj ena taka paktunska zarota, ki se vleče že odkar so začeli delat asfaltne ceste, pločnike, pač asfalt na splošno, ker to je idealno okolje za luže. Če ne bi bilo asfalta, ne bi bilo luž, ki bi se jim morali izogibat in pol bi dež v bistvu izgubil svojo dolgotrajnejšo namembnost. Čakaj…pa je le nekaj drugega z lužami. Pač namen dežja je, da zmoči vsenaokoli, še posebej pa uživa, če lahko premoči ljudi. Ko takole razmišljam vedno bolj opažam, da je itak popolnoma nesmiselno boriti se proti dežju. Si izmislimo marele, ampak one zložljive se itak zlomijo še preden jo prineseš iz trgovine, ali pa se nam izgubljajo, ker so tako majhne. Ta velike pozabimo ker jih odložimo nekam kjer ne bodo v napoto, ker so tako velike (se vam to zdi naključje?!). Torej, tukaj kapitulira že tako približno 80% dežjaboječe populacije. Ostanejo še tisti, ki ves čas nosijo dežnik s seboj. Ok, kdo se spreneveda, da jim marela dejansko lahko pomaga? Ker ne. Ker itak ponavadi samo še ovira, ker si okoli sebe ustvarimo obroč, po katerem curlja še bolj kot pa dejansko dežuje, poleg tega zna dež padat tudi postrani, s pomočjo vetra seveda (ali pa če postrani hodimo ). Tudi te torej dež zmoči. Naključje?! Ok, ostane še tistih 9%, ki zaradi hude fobije pred dežjem, ali pa sam ne-da-se-mi-ker-dežuje sindroma ostanejo doma dokler ne neha. Zdej bo kdo rekel, da teh pa dež ne more. No, ravno tukaj pride pa skrivno orožje- LUŽE!!! Ker tisti, ki jih ni napralo, ko je dejansko padalo, bodo 100% stopili v lužo (ko stopiš iz busa/avta direktiva v lužo..oaaaarrgghh…). Ker dež zna opravit svojo nalogo. Na koncu imamo torej samo še tisti 1% ljudi, ki je dejstva od dežju že sprejelo in jim je vse popolnoma jasno in se proti njemu ne borijo več.

 Torej. Sprejmite dejstvo, da boste tako ali drugače deležni dežja. Eni pač v vseh zgoraj naštetih verzijah, mate pač smolo, hudiča . Enim se bo, tako kot se je pred časom meni, marela trikrat prelomla in jih še dodatno tolkla po buči (poleg toče)…ker dež nam bo zabil v glavo, kaj je njegovo naravno poslanstvo in pokazal nam bo, da za razliko od marsikoga svoj namen precej učinkoviteje uresničuje.

Kaj hočem naučit iz prilike o dežju v različnih oblikah? Da je treba met plan A, plan B, plan C,…